Še eno novo leto na smučanju v Italiji. V katalogu sem prebrala, da bomo nastanjeni v 3-Zimmer Wohnungu. Schön, sem si mislila. Saj je bilo, da ne bo pomote, je pa res, da sem bila malo presenečena, ko sem opazila, da ta 3-sobni apartma ne premore poštene dnevne sobe. Bila je ZELOOOO velika kuhinja z jedilnim kotom in majhnim trosedom ter foteljem.

Takoj, ko sem namreč vstopila v apartma sem želela odhiteti do dnevne sobe, ki pa je na mojo takrat veliko razočaranje ni bilo. Ko bi bila vsaj kakšna večja sedežna garnitura, sem si mislila. Na koncu se je trosed izkazal za več kot funkcionalnega. Sem imela vsaj izgovor, da sem se ves čas oklepala dragega kot cek, njemu pa seveda nič jasno, ker tega doma ni najbolj navajen. Na okolje sem se tako zelo navadila, da tudi doma več ne pogrešam dnevne sobe. Vedno sem mislila, da stanovanje oz. hiša brez dnevne sobe ni pravi dom, zdaj pa sem drugačnega mnenja. Še iz časov, ko sem živela pri starših, je bila navada, da smo se zvečer vsi posedli na fotelje in kavče v dnevni sobi in skupaj gledali televizijo. Vse to se je spremenilo, ko sva se s fantom preselila v najemniško stanovanje. Iz najine dnevne sobe sva naredila »pisarno«. Nič več ni bilo posedanja na kavču in udobnega gledanja televizije. Ne, vse to se je zdaj preselilo v spalnico.

samo še odštevam dneve, ko bova nekje v hiši – tam mi pa ne bo nihče vzel moje dnevne sobe!